sreda, 18. februar 2009

Naš svet...

...Nihče nikogar ne pozna in življenja reka nas le še bolj oddaljuje, namesto da bi nas združevala. Življenje, ki v naglici pozablja, da obstajajo še drugi. Tisto življenje, ki je z modernizacijo razbilo še tisto nekaj sodelovanja, kar ga je včasih še bilo in iz človeka iztisnilo še zadnje sokove, tako da ni čudno, da se ljudje na cesti niti ne pogledamo, kaj šele pozdravimo...pa saj nam tega nihče več ne zameri, saj nihče več nima ne volje, ne moči, da bi se kregal. Ljudje živimo kot roboti - kot avtomatizirana bitja, eno podobno drugemu. Poskušamo biti čim boljši in se tako spravljamo v kalupe. Če pa kdo to zavrača jih že - BUM - dobi po glavi. :( Svet postaja zajedljiv in vse bolj zagrenjen. Se bo to sploh kdaj končalo? Lahko sploh kaj pripomoremo k temu? Vsak ima drugačne želje in ko skoraj pridemo do cilja, ugotovimo, da to sploh ni tisto kar si želimo. Tako se nam želje izmikajo, kakor se nam izmika sonce, ki ga hočemo prijeti. Počasi nam postane jasno, da je vse lepo kratko, če sploh pride. Odkrijemo, da celo življenje samo iščemo in nikdar nismo povsem srečni. Na tej poti iskanja pa pogosto pozabljamo, da nismo sami in tako - nevede - ranimo nekoga, ki bi nam rad pomagal. Delamo vse večji prepad in na koncu ostanemo sami. Sami, kot takrat, ko smo svojo pot iskanja začeli. Pa čeprav je bilo okoli nas toliko ljudi, smo se v svojem svetu počutili osamljene. :(


četrtek, 5. februar 2009

Some things can`t be forget!


Ljubim...

Ubijam...

Delim...

Verjamem...

Ignoriram...

Končam - s solzami na licu!